Globalni posel, ki ga obvladujejo tri države

Vse bolj kompleksne in globalne dobavne verige so priložnost za ponarejevalce potrošniških izdelkov, ki predvsem s pomočjo spletnih tržnic in manjših poštnih pošiljk pošiljajo svoje ponaredke – najpogosteje oblačila, obutev, usnjene izdelke in elektroniko – na svetovne trge.

Raziskava OECD in evropskega urada za intelektualno lastnino (EUIPO), objavljena maja letos, je pokazala, da so v letu 2021 zaseženi ponaredki in piratsko blago v skupni vrednosti 467 milijard dolarjev (396 milijard evrov) pomenili 2,3 odstotka svetovne trgovine. Znesek je skoraj šestkratnik slovenskega bruto domačega proizvoda (BDP), ki je lani znašal slabih 67 milijard evrov.

Od tega je bilo za 117 milijard dolarjev (99 milijonov evrov) ponaredkov uvoženih v EU, kar je pomenilo 4,7 odstotka celotnega uvoza v regijo in približno četrtino celotnega obsega trga ponaredkov. (Za 2021 so na voljo zadnji globalni podatki o carinskih zasegih blaga, pojasnjujejo avtorji raziskave.)

Ponaredki tudi na slovenskih mejah

Večinoma ponaredki v EU in druge ciljne trge prihajajo iz Azije, zlasti iz Kitajske in Hongkonga, veliko središče za proizvodnjo ponaredkov je tudi Turčija. Iz teh držav izvira 80 odstotkov vseh ponaredkov, medtem ko je samo Kitajska zaslužna za 45 odstotkov, po podatkih OECD.

Podatki o izvoru držijo tudi za Slovenijo, saj po navedbah Finančne uprave RS (Furs) k nam ponaredki prispejo v zabojnikih z ladjami do Luke Koper ali preko pošte iz Kitajske, Hongkonga in Turčije.

Lani je bilo na slovenskih mejah 777 zadržanj izdelkov z ocenjeno skupno vrednostjo 2,5 milijona evrov, kar je precej manjša vrednost kot v preteklih letih. Največ zadržanj je bilo pri oblačilih, obutvi, modnih dodatkih, avdio in video napravah in otroških igračah, pravijo na Fursu.

“Blago, ki prispe v koprsko pristanišče, je v veliki večini namenjeno prejemnikom v drugih državah članicah EU (Češka, Madžarska, Slovaška), zadržane poštne pošiljke pa so praviloma namenjene prejemnikom v Sloveniji in so rezultat spletnih nakupov. Večina zadržanega blaga se uniči pod carinskim nadzorom,” so še dejali.

Pri Akrapoviču sodelujejo s cariniki

Kot je aprila poročal portal info360, je v Sloveniji že vsaj sedem let prisotna organizirana združba, ki pri nas in v tujih državah prodaja ponaredke čistil, kot je pralni prašek Ariel ali čistilo za posodo Fairy, kar preiskuje policija. V začetku leta so tudi na Hrvaškem cariniki odkrili več kot 50 ton ponaredkov čistil in detergentov znanih blagovnih znamk, o čemer so obvestili ameriškega proizvajalca teh izdelkov, Procter&Gamble. Ta je nato vložil tožbo proti hrvaškemu podjetju Mak 4 You, sodniki pa so v sodbi potrdili, da je šlo za ponaredke, še piše portal.

Eno od slovenskih podjetij, ki se je v preteklosti srečevalo s ponaredki lastnih izdelkov, je proizvajalec izpušnih sistemov Akrapovič, kjer poudarjajo, da veliko vlagajo v razvoj in proizvodnjo ter izvajajo številna testiranja za zagotavljanje varnosti, vzdržljivosti in dodane vrednosti izdelkov, kar pa ne velja za ponaredke.

“Pri ponarejenih izdelkih, ki so navadno sicer precej cenejši, uporabniki nimajo enake izkušnje kot pri originalnem izdelku. Proti ponaredkom se borimo z različnimi pravnimi sredstvi, zelo dobro pa sodelujemo tudi s carinskimi službami Evropske unije,” so za Forbes Slovenija sporočili iz podjetja.

Strm porast ponaredkov avtodelov med drugim kaže na to, da se ponarejevalci lotevajo vse bolj kompleksnih in sofisticiranih izdelkov, ugotavlja poročilo OECD. Ti izdelki pogosto ne dosegajo varnostnih standardov, kot primer pa poročilo navaja vse pogosteje zasežene zračne blazine, ki se včasih ob trku ne sprožijo.

Ponarejevalci se hitro odzovejo na tržne trende

Ponarejevalci vse pogosteje uporabljajo mednarodne plovne poti, kot je v Evropi na primer Donava, in se poslužujejo strategij lokalizacije, pri čemer pošiljajo nesestavljene dele ali embalažo bližje končnim trgom, kar otežuje odkrivanje, piše v raziskavi. Pri tem igrajo ključno vlogo tudi območja proste trgovine, kjer je manj nadzora.

Najpogosteje je tarča ponarejevalcev blago, kot so oblačila, obutev, usnjeni izdelki in elektronika. Prve tri kategorije pomenijo 62 odstotkov vseh zaseženih ponaredkov, po podatkih OECD in EUIPO, medtem ko največji delež denarne vrednosti zasegov – skoraj četrtino – pomenijo dragocene ure. A v porastu je tudi ponarejanje izdelkov, kot so avtodeli, zdravila, kozmetika, otroške igrače in hrana, kar je lahko tudi tveganje za zdravje in varnost potrošnikov.

Raziskava OECD opozarja še, da so ponarejevalci postali dobri v hitrem odzivanju na tržne trende. Ko zaznajo, da je nek izdelek prodajni hit, ga hitro pričnejo proizvajati, tržiti na spletu – vključno z večjimi tržnicami, kot sta ameriški Amazon ali kitajska Alibaba – in nato razpošiljati naročila po svetu v manjših poštnih pošiljkah, ki so s pravili de minimis oproščene carin in niso podvržene tako strogemu nadzoru kot večje pošiljke.

Velikani v boj proti ponarejevalcem

Zaseženi izdelki na mejah kažejo, da so ponaredki še posebej prisotni v modni industriji, ki vključuje vse od oblačil in obutve do modnih dodatkov, kot so torbice in drugi izdelki. Ponarejevalci pri tem kršijo intelektualno lastnino znanih znamk, od ponudnikov luksuznih izdelkov, kot je Louis Vuitton, do velikanov športne opreme, kot sta Nike in Adidas. Ni torej nenavadno, da so prav ta podjetja med najbolj aktivnimi v boju s preprodajalci, kar vključuje kampanje ozaveščanja, nove tehnologije sledljivosti in avtentikacije ter tožbe proti kršiteljem.

Največji luksuzni konglomerat LVMH, ki ima med drugim v lasti Louis Vuitton in proizvajalca alkoholnih pijač Möet Hennessy, je veliko akcijo proti ponarejevalcem izvedel že leta 2010, ko je sprožil okrog 30 tisoč postopkov in zaprl več kot tisoč spletnih strani s ponaredki. Štiri leta kasneje je sklenil sodelovanje z Googlom in spletno tržnico eBay, s katerima naj bi bolj pozorno nadzorovali trženje ponaredkov na spletu. Lani so bili v pogovorih glede omejevanja ponaredkov z družbenim omrežjem TikTok, ki je takrat v svojo globalno ponudbo dodajal tudi spletno trgovino.

Leta 2017 je športni trgovec Nike podoben pilotni program za nadzor nad ponaredki sklenil z Amazonom, a leta 2019 zapustil spletno tržnico, ker se je pričel usmerjati v neposredno prodajo potrošnikom.

Lani je LVMH v sodelovanju s tekmecema Prado in Cartierjem ustanovil neprofitno organizacijo Aura Blockchain Consortium, ki bo z uporabo Microsoftove tehnologije veriženja blokov kupcem zagotovila digitalni certifikat, na katerem bodo lahko preverili pristnost in zgodovino izdelka, je poročal Forbes.

Nike in Adidas s tožbami

Medtem se Nike in Adidas proti ponarejevalcem njunih superg in drugih izdelkov borita predvsem s tožbami. Obe podjetji imata prepoznavna logotipa, ki predstavljata znamki in ki ju pogosto kopirajo ponarejevalci; za Nike je to kljukica, Adidas pa je znan po treh vzporednih diagonalnih črtah.

Adidas je julija lani na Floridi vložil tožbe proti skoraj 120 spletnim mestom, ki jih obtožuje ponarejanja in kršenja intelektualne lastnine, kar vključuje ponaredke obutve in oblačil, piše športno-poslovni portal Sportico.

Nemški trgovec od spletnih strani, ki operirajo v ZDA, a so v lasti tujih državljanov, zahteva dva milijona dolarjev odškodnine za vsako uporabo Adidasove blagovne znamke in za vsak prodan ponaredek. Obenem zahteva, da ponudniki internetnih storitev prenehajo gostiti te strani in da jih internetni iskalniki ne prikazujejo več med zadetki.

Pri Adidasu so za Sportico dejali, da imajo precejšnje “pravne in preiskovalne stroške” zaradi boja proti ponarejanju, kar pripisujejo predvsem “eksponentni rasti ponarejanja prek interneta”.

Kot v junijskem poročilu navaja ameriški StockX, ki upravlja istoimensko spletno stran za preprodajo superg, so lani prejeli največ ponarejenih superg znamke Adidas, in sicer modelov Samba in 00s. Podjetje je v tem obdobju zavrnilo več kot 370 tisoč izdelkov, večinoma superg, v vrednosti 74 milijard dolarjev (63 milijard evrov), ker izdelki niso dosegli standardov preverljivosti. Od tega je bilo več kot 30 tisoč superg označenih kot domnevnih ponaredkov, so še zapisali v poročilu.

Pri StockX na podlagi največkrat ponarejenih modelov ugotavljajo še, da se veča zanimanje za ponaredke najbolj razširenih in ugodnih modelov superg, medtem ko je bilo v preteklih letih največ ponaredkov eksluzivnih in omejenih izdaj.

Nike proti preprodajalcem in vplivnežem

StockX je medtem vpleten v pravno bitko z Nikejem, ki preprodajalca superg obtožuje prodajanja in distribucije ponarejenih superg znamke Nike. Marca je bil največji trgovec s športno opremo na svetu delno uspešen v tožbi, ki jo je leta 2022 vložil v New Yorku: sodnica je spoznala StockX za krivega prodaje štirih parov ponarejenih “najkic” Nikejevim zasebnim preiskovalcem in še 33 parov drugi stranki.

Kmalu naj bi se sodni proces nadaljeval pred poroto, saj je sodišče marca zavrnilo drugo obtožbo Nikeja, da se je StockX posluževal lažnega oglaševanja.

Aprila je Nike dosegel še eno delno sodno zmago, ko je sodišče na Floridi odločilo, da je vplivnež na družbenih omrežjih Eben Fox, ki ima več kot milijon sledilcev in objavlja vsebino, povezano z modo, na spletu prodajal ponaredke superg Nike in posloval prek plačilne aplikacije CashApp, ponaredke pa je tudi oglaševal na družbenem omrežju Discord. Nike je tožbo vložil decembra 2023.

Junija lani je Nike skupaj s tekmecem Converse v New Yorku vložil tožbo proti 52 ponarejevalskim omrežjem, ki v ZDA upravljajo 98 spletnih strani in 267 računov na družbenih omrežjih, prek katerih domnevno prodajajo na tisoče ponaredkov obeh znamk.

Tudi Nike, ki izgubo prihodkov zaradi ponarejanja ocenjuje na več sto milijonov dolarjev letno, skuša preprodajalcem pristriči peruti s tehnologijo veriženja blokov (blockchain). V okviru projekta Chain Integration Project (CHIP) je namreč pridobil patent za “cryptokicks” (angl., kripto-superge), z blockchainom kompatibilnimi supergami. Poleg fizičnih superg kupec dobi še digitalno verzijo istega čevlja z isto unikatno serijsko številko, ki vsebuje vse informacije o lastništvu, preteklih transakcijah in pristnosti.

So si trgovci z modo krivi sami?

Kot je pred leti pisal Harvard Business Review (HBR), je porast ponaredkov luksuznih znamk vsaj delno tudi krivda proizvajalcev samih. Številne luksuzne znamke so namreč “signalizirale in ne zagotavljale luskuza”, ko so stavile na logotipe kot dokaz kakovosti, medtem pa selile proizvodnjo v države, kjer so stroški nizki. To zunanje izvajanje storitev je oslabilo nadzor nad dobavno verigo v času, ko so ponarejevalci stopnjevali svoje aktivnosti.

Obenem so ponudniki luksuznih dobrin dramatično zviševali lastne cene, kljub prihrankom v proizvodnji, in ukinjali cenovno dostopnejše linije in znamke (npr. Dolce & Gabbana je leta 2012 ukinil svojo cenejšo znamko D&G). To je po pisanju HBR kupce privedlo do tega, da so podvomili v smortnost nakupa dragega originalnega izdelka, ki je izdelan na Kitajskem, če lahko kupijo na Kitajskem izdelan ponaredek po nižji ceni, ki je videti skoraj enako kot original in ga po možnosti izdeluje celo isti dobavitelj.

To dolgoletno prakso so aprila letos “razkrinkali” tudi uporabniki kitajskih družbenih omrežij. Ko je ameriški predsednik Donald Trump uvedel visoke uvozne carine in sprožil trgovinski spor s Kitajsko, so na Kitajskem zaokrožile objave zaposlenih v proizvodnih obratih, ki so prikazovali, kako izdelki luksuznih znamk nastajajo v kitajskih tovarnah za le delček prodajne cene.